TUDI TI PRIPADAŠ
Tisti, ki smo prišli k Anonimnim seskaholikom (SA) v mladosti, smo na srečanjih pogosto obkroženi z ljudmi, ki so mnogo starejši od nas. Včasih smo bili na srečanjih mlajši od drugih po dve ali tri desetletja! Ta nesorazmernost v letih je povzročila, da smo se mnogi spraševali, ali res pripadamo SA. Konec koncev večina izmed nas ni bila nikoli aretirana, izgubila službe ali uničila zakona, kakor so to storili mnogi starejši člani.
“V AS sem prišla kot osemnajstletna devica. Skrbelo me je, da ne bom sprejeta, ker nikoli dejansko nisem imela seksa.”
“Pri petindvajsetih sem poklical na številko drugega S programa in vprašal, ali štejem za odvisnika. Nisem bil prepričan, ali sem spal z dovolj osebami, da bi štel za odvisnika, vedel pa sem, da želim ustaviti svoje destruktivno seksualno razmišljanje in vedenje.”
“Vsi fantje, ki sem jih srečal na teh srečanjih, so bili precej starejši od mene. vse njihove zgodbe so bile precej daljše od moje. Mnogih stvari, o katerih sem jih slišal pripovedovati, nisem storil. Očitno nisem bil kakor oni.”
Ko pa smo vseeno ostali, smo postopoma spoznali, da je to napredujoča bolezen in da lahko resnično rečemo, da še nismo šli tako daleč kot drugi. Naša literatura potrjuje izkušnjo naših starejših članov: “naše poželenje oz. spolna aktivnost se je z leti stopnjevala, prestopali smo eno mejo za drugo, najprej v svetu naše domišljije, nato pa še v vedenju.” Bili smo prepričani, da bomo, če ostanemo v svoji zasvojenosti, zelo verjetno prestopili iste meje ter utrpeli iste grozovite posledice – zapor, ločitev, celo smrt – kakor tisti, ki so prišli k AS v poznejšem obdobju življenja.
“Ko sem sem se spraševal, ali zares pripadam AS, mi je moj mentor povedal, da grem lahko brez težave nazaj ven in trpim deset ali petnajst dodatnih let bolečin in obupa, da bi dokazal, da sem zares seksaholik. Odločil sem se, da bom raje ostal.”
Poleg tega smo odkrili, da čeprav se podrobnosti naših zgodb pogosto niso ujemale z zgodbami starejših članov, so nam bili vsem skupni občutki izolacije, krivde in sramu, ki jih je povzročilo naše izživljanje.
“Sčasoma sem spoznal, da razlike v letih in v naših zgodbah niso bile pomembne. Vsi smo bili seksaholiki – bolni ljudje, ki skušajo okrevati.”
UDARITI OB DNO
Na srečanjih smo slišali ljudi govoriti o tem, da so “udarili ob dno”. Kaj to pomeni? Ali moramo biti aretirani, da udarimo ob dno? Izgubiti službo? Pristati na ulici? Naučili smo se, da ni bilo potrebno izkusiti nobene izmed teh stvari, da bi udarili ob dno. Svoje dno smo dosegli v trenutku, ko smo priznali, da je naš problem večji od nas samih in da potrebujemo pomoč. Ni bilo potrebno nič več in nič manj.
“Ko je moja žena izvedela o moji zadnji aferi, sem končno šel na srečanje AS zaradi sebe. Prvič sem bil popolnoma iskren. Resnično sem spoznal in sprejel, da nimam več kam iti.”
“Na neko ponedeljkovo jutro sem se znašel zunaj svoje pisarne; sedel sem na robniku in jokal. Bil sem popolnoma obupan. Star sem bil 24 let in bil sem izčrpan. To je bil konec; zavesa je padla in jaz sem bil brez odgovorov.”
“Avgusta 2007, ko sem bil star 21 let, sem sedel v svoji kuhinji in jokal. Rekel sem svoji ženi: “Ne vem več, kaj naj storim. Nekaj je narobe z mano in ne vem, kako naj to popravim.”
DVANAJST KORAKOV – POT OKREVANJA
Ko nas je naše destruktivno seksualno razmišljanje potisnilo na kolena, smo bili pripravljeni sprejeti, kar imajo AS ponuditi. Prihajali smo redno na srečanja. Dobili smo mentorja. Klicali smo druge trezne člane za vodstvo in podporo. Kar je najpomembnejše, delali smo dvanajst korakov skupaj z mentorjem. Koraki so nas privedli v kontakt z Močjo, večjo od nas, ki nas je ohranila trezne.
“Ko sem prvič prišel v program, sem spoznal mnogo uporabnih orodij, kot so srečanja, literatura, molitev in telefonski klici. Bolj kakor vse pa mi je spremenilo življenje od znotraj navzven delanje korakov.”
“Po večerih, ko sem delal korake s svojim mentorjem, sem se počutil popolnoma prost strahu, jeze, skrbi, zamer ali obžalovanja in sem bil namesto vsega tega napolnjen z neizmernim veseljem. Takrat sem vedel, da program deluje.”
“Delal sem korake in postal mentor drugim. Udeleževal sem se srečanj in se vključil v služenje. Počasi sem začel izkušati svobodo.”